31. Tedaj jim reče: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se nekoliko odpočijte!« Toliko ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, da še jesti niso utegnili.
32. Odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj.
33. Veliko pa jih je videlo, da odhajajo, in so uganili, kam. Iz vseh mest so skupaj hiteli tja in prišli celó pred njimi.
34. Ko je izstopil, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce brez pastirja in jih je začel učiti veliko stvari.
35. In ker je bila ura že pozna, so stopili k njemu njegovi učenci in mu rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna.
36. Odpústi jih, da gredo v bližnje zaselke in vasi ter si kupijo kaj jedi.«
37. Odgovoril jim je: »Dajte jim vi jesti!« Rekó mu: »Ali naj gremo nakupit kruha za dvesto denarjev in jim damo jesti?«
38. On pa jih vpraša: »Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte!« Ko poizvedo, mu rečejo: »Pet in dve ribi.«
39. Tedaj jim je ukazal, naj vse po skupinah posadijo po zeleni travi.
40. Ko so posedli v gručah po sto in po petdeset,
41. je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl proti nebu, blagoslovil in hlebe razlomil ter dajal svojim učencem, da bi ljudem postregli. Tudi ribi je razdelil med vse.
42. Vsi so jedli in se nasitili.
43. Nato so pobrali ostanke kruha in tudi rib, dvanajst polnih košev,
44. bilo pa je tistih, ki so jedli kruh, pet tisoč mož.