19. Pismouki in véliki duhovniki bi ga bili najraje pri priči prijeli, pa so se zbali ljudstva. Spoznali so kajpak, da je s to priliko meril nanje.
20. Prežali so nanj. K njemu so poslali vohune, ki so se delali pravične, da bi ga ujeli v besedi, tako da bi ga lahko izročili oblastem in pristojnosti deželnega poglavarja.
21. Vprašali so ga: »Učitelj, vemo, da prav govoriš in učiš. Ne gledaš na osebo, ampak v resnici učiš božjo pot.
22. Ali smemo cesarju dajati davek ali ne?«
23. Spoznal je njihovo zvitost in jim rekel:
24. »Pokažite mi denar! Čigavo podobo in napis ima?« Odgovorili so: »Cesarjevo.«
25. Rekel jim je: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.«