14. Ko sta apostola Bárnaba in Pavel to slišala, sta raztrgala svoja oblačila, planila med množico
15. in zavpila: »Možje, kaj počenjate? Tudi midva sva samo človeka, ki čutiva podobno kakor vi. Oznanjava vam, da se morate obrniti proč od teh ničevih reči k živemu Bogu, ki je ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar biva na njih.
16. V prejšnjih časih je dopuščal, da je vsak narod hodil svoja pota.
17. In vendar ob tem sebe ni pustil brez pričevanja, saj vam je izkazoval dobrote: z neba je pošiljal deževje in rodovitne čase, dajal vam je hrano in srca napolnjeval z veseljem.«
18. S temi besedami sta komaj ubranila množicam, da jima niso opravile žrtvenih daritev.
19. Tedaj pa so prišli Judje iz Antiohíje in Ikónija; pridobili so množice ter kamenjali Pavla in ga odvlekli iz mesta, ker so mislili, da je mrtev.
20. Toda ko so ga obstopili učenci, je vstal in šel v mesto. Naslednjega dne je z Bárnabom odpotoval v Derbo.
21. Ko sta v to mesto prinesla veselo oznanilo in pridobila veliko učencev, sta se vrnila v Listro, od tam v Ikónij in od tam v Antiohíjo.
22. Vlivala sta pogum v srca učencev in jih spodbujala, naj vztrajajo v veri. »Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v božje kraljestvo,« sta učila.
23. V vsaki Cerkvi sta določila starešine in jih z molitvijo in postom priporočala Gospodu, v katerega so verovali.
24. Prepotovala sta Pizídijo in prispela v Pamfílijo.
25. Oznanjala sta besedo v Pergi in se nato spustila v Atálejo.
26. Od tam sta odplula v Antiohíjo, kjer sta se bila priporočila božji milosti za delo, ki sta ga zdaj opravila.
27. Ob njunem prihodu se je zbrala vsa Cerkev in poročala sta ji, kaj vse je Bog storil po njima in kako je poganom odprl vrata vere.